Že od otroštva je bilo zame urejanje nekaj posebnega. Imela sem okoli 12 let, ko je moj dedek preminil, in pomagala sem očetu urediti njegove stvari. To je bil zdravilen proces – žalosten zaradi slovesnega poslovila, vendar srečen zaradi akcije in timskega dela z očetom. Od takrat “urejanje in pospravljanje” pomeni zame počastiti stvari in ljudi, dejanje, ki presega materialno in postane način urejanja samega življenja, ki nikoli ne preneha in nenehno napreduje.

            Kasneje sem še naprej pomagala očetu, tokrat pri urejanju njegovih lastnih stvari: njegovih knjig, novičarskih izrezkov, razvrščenih po temi, datumu ali avtorju, njegovih orodjih, njegovih spominih in vseh tistih malih, a pomembnih stvareh, ki so ga navdihovale kot pesnika. Po drugi strani pa me je mama naučila drugačnega pogleda na red: pomen sistematičnega razmišljanja in sledenja korakom za dosego cilja. Medtem ko sva skupaj urejali stvari v hiši ali v knjižnici, je štela: “1, 2, 3,…” in nadaljevali sva. Počistili sva mizo, vse pospravili na svoje mesto ali ustvarili uravnoteženo knjižnico, kjer so številne knjige sobivale z skrbno postavljenimi okraski in spominki.

            Od takrat…